Še eno jutro, ko morava biti v Ljubljani že pred 7. uro in nimava časa za spodoben jutranji sprehod. Zato enostavno napokava pse v avto in po hitrem opravku v Ljubljani, pogledava kam lahko skočimo še na sprehod. Odločiva se kar za Ostrovrharjevo pot, ki leži na vzhodnem delu Ljubljane, malo naprej od Zaloga in do nje potrebujeva le 10 minut vožnje. Zdi se odlično izhodišče in z dolžino 2 uri in pol hoje ter cca. sedmimi kilometri ravno prave dolžine, da se dobro zbudiva in utrudiva najino pasjo bando.
Parkirava ob tovarni ARBO (ki je mimogrede ena prvih kemičnih tovarn na kranjskem), kjer je manjše parkirišče in tabla ki nas vodi po Ostrovrharjevi poti, ki se že takoj na začetku vzpne na kašeljski hrib.
Sama pot se prične v kraju Podgrad, ki leži, kot že ime pove, pod gradom oz. kar dvema – starim in novim. Zgodovina starega gradu sega še v srednji vek in si lahko ogledamo le nekaj ruševin, novi grad pa je dejansko renesančna vila, ki je v zasebni lasti in je za obiskovalce zaprta.
Na slemenu kašeljskega hriba pridemo še do ene zanimive zgodovinske točke in sicer je na tem mestu v času 2. svetovne vojne potekala meja med Italijo in Nemčijo. Tako je bil npr. Zalog skozi katerega se pripeljemo do vasi Podgrad, v Italiji, Podgrad pa v Nemškem rajhu. Meja je bila zavarovana z dva metra visoko bodečo žico in zaminirana. Na tem mestu nas na mejo danes spomni le informativna tabla in bunker iz tistega časa.
Po slemenu pridemo do Starega gradu od tu pa se spustimo proti kamnolomu. Pot je vse do Starega gradu široka in enostavno prehodna, pri spustu do kamnoloma in od tu do knapovske drage pa je potrebno nekaj previdnosti, saj je pot deloma, sploh po dežju, spolzka.
Kamnolom je tehnični spomenik, saj so v njem “izrezovali” mlinske kamne različnih dimenzij, sledovi izsekavanja pa so še danes dobro vidni. Ocenjuje se, da so v tem kamnolomu izdelali več kot tisoč mlinskih kamnov in je eden redkih še ohranjenih na slovenskem, je spomeniško zaščiten in spada tudi na evropski seznam kulturne dediščine.
Skozi kamnolom se spustimo do knapovske drage, kjer so mlinske kamne do konca obdelali, nas pa pričaka potok Besnica, ki psom tudi v poletni vročini nudi prijetno osvežitev. Na izhodišče bi se lahko vrnili s hojo ob potoku, a nas smerokaz po Ostrovrharjevi poti usmeri čez cesto in v hrib na najvišjo točko poti – Murjevko. Tu se naša pot pridruži Borovničevi poti, ki vodi vse do Janč. Od Murjevke se spustimo do Kmetije pri Lazarju in ostane nam le še spust po asfaltni cesti nazaj do vasi Podgrad.
Pri Lazarju se nam odpre lep pogled na Ljubljano vse do ljubljanskega gradu, Kamniško Savinjske alpe in proti Dolu pri Ljubljani.
Praktično cela pot poteka po gozdu, ki nudi dovolj sence in hladu, da je primerna za obisk tudi v poletnih mesecih. Poleg potoka Besnica je na kašeljskem hribu še en manjši izvir, ki je psom nudil osvežitev. Sama pot je primerna za vse odrasle pse, ni pretirano zahtevna, a zaradi cca. 400m višinske razlike, ki jo naredimo po poti, tudi ne najlažja.
In če še vedno razmišljaš od kje ti je ime Ostrovrhar znano, pomisli na Prešerna “Dókaj jo baronov snubi: troje iz dežele laške, troje iz dežele nemške, troje ‘z štajerske in kranjske, ino zraven Ojstrovrhar, ki so boji mu igrače.”