Uporaba reševalnih psov v Sloveniji ima bogato zgodovino.
Začetki reševanja s psi v Sloveniji segajo v leto 1952, ko je bil v Tamarju organiziran prvi tečaj za lavinske pse. Šele dobrih dvajset let kasneje pa so se začeli prvi poizkusi, da bi lavinske pse izšolali tudi za iskanje zasutih v ruševinah.
Dejansko šolanje psov za iskanje pogrešanih v ruševinah se je začelo leta 1981, ko so bili vodniki s psi tudi vključeni v sistem zaščite in reševanja pri Civilni zaščiti.
Deset let kasneje smo v Sloveniji začeli šolati tudi pse za iskanje pogrešanih v naravi.
Reševalni psi danes
Danes imamo v Sloveniji več kot 300 aktivnih reševalnih parov. Pse šolamo za iskanje pogrešanih v plazovih (Lavina), v naravi in v ruševinah. V zadnjih letih pa smo začeli tudi s šolanjem “mantrailing” psov, ki iščejo vonj točno določenega človeka v naravi ali urbanem okolju. Šolanje poteka v kinoloških društvih in klubih ter v enotah reševalnih psov. Za šolanje reševalnih psov je usposobljenih več kot 40 inštruktorjev, v mednarodni organizaciji IRO pa imamo tudi slovensko sodnico. Na splošno gledano so naši vodniki dobro usposobljeni, kar izkazujejo tudi na mednarodnih preizkušnjah in tekmovanjih kjer dosegajo najvišja mesta. Še vedno se ubadamo s težavami financiranja in nerazumevanjem delodajalcev pri udeležbi zaposlenih na iskalni akciji.
Kdo je lahko vodnik reševalnega psa?
Vodnik reševalnega psa je lahko praktično vsaka polnoletna oseba v dobri psihofizični kondiciji. Seveda mora biti pripravljena delati v skupini. Pomaga tudi če je komunikativna in iznajdljiva.
V teku šolanja reševalnega psa, se mora tudi vodnik naučiti kar nekaj veščin, ki mu bodo prišle prav na iskalnih akcijah. Med drugim mora znati:
– Prvo pomoč ponesrečencu
– Prvo pomoč psu
– Uporabo radijskih postaj (walkie-talkie)
– Orientacijo s karto in GPS napravo
– Osnove vrvne tehnike
Vodniki reševalnih psov sodelujejo tudi pri izobraževanju otrok in mladine in predstavitvi dela reševalnih psov.
Kaj pa reševalni pes?
Pasma in velikost psa nista zelo pomemben dejavnik, praktično vsak pes ima “dovolj dober nos”, da lahko najde pogrešano osebo. Je pa pomembno da je v dobri fizični kondiciji.
Veliko bolj pomembno pri reševalnemu psu je, da je psihično stabilen, ni agresiven do drugih psov ali ljudi, ter ne preganja divjadi.
Zanimiva dejstva
Tudi terminologija reševalcev je zelo zanimiva in zabavna, skrivajo se v grobove, kjer seveda ne gre za dejansko grob ampak luknjo v snegu ali na ruševini, ki je njihovo skrivališče.
Psi najdbo nakažejo z lajanjem, s tekanjem od najdenega do vodnika in nazaj, v nekaterih primerih pa tudi s prinosilom, ki jim visi na ovratnici, ga ob najdbi primejo in prinesejo vodniku.
Vodniki tudi markiramo 😅, kar ne pomeni, da po pasje polulaš hidrant, ampak da se skriješ, si marker, človek ki ga pes išče.
Prvi reševalni pes – ruševinar v Sloveniji je bil pasme labradorec.
Psi izšolani za iskanje v naravi ne iščejo vonja točno določene osebe ( za razliko od mantrailing psov) temveč splošni vonj po človeku.
Gremo v akcijo!
Število reševalnih akcij iz leta v leto narašča. V povprečju je vsako leto okoli 50 akcij, na katerih potrebujemo čim večje število usposobljenih vodnikov s psi.
Vodniki smo prostovoljci, ki ne dobimo plačila za svoje delo in za šolanje psa porabimo večino svojega prostega časa. Reševalnega psa treniramo celo njegovo življenje.
Biti vodnik reševalnega psa ni samo hobi, je način življenja.