Pohod, ki se za naju z Noro skoraj ne bi zgodil.
Da se bomo letos udeležili pohoda Po medvedovih stopinjah smo bili zmenjeni že kak mesec prej. Število prijav je vsako leto omejeno, zato smo se morali prijaviti že zelo zgodaj. A ker nesreča nikoli ne počiva, sem si en teden pred pohodom uspela konkretno zviti gleženj. Na srečo smo poškodbo hitro sanirali, poleg hladnih obkladkov prve dni, sta najbolj pomagala obisk fizioterapevtke, ter vsakodnevna uporaba Pantoya magnetnega stimulatorja, katerega si z Noro kar deliva.
Na dan pohoda je bil gleženj na srečo že nekje 90% bolje, tako da sem upala, da kakih večjih težav ne bo.
Za kakšen pohod sploh gre?
Po medvedovih stopinjah je vzdržljivostni pohod po Roški pešpoti, ki vodi skozi opuščene Kočevske vasi, na vrh Roga, ob robu Rajhenavskega pragozda, mimo Prelesnikove koliševke, čez razgledni Lovski vrh in nazaj na začetek poti ob Rudniškem jezeru.
Celotna pot obsega 64 kilometrov divjine in 2300 metrov višinske razlike v enem dnevu. Je eden najtežjih slovenskih ekstremnih pohodov, katerega so letos organizirali že osmo leto.
Mi smo se odločili za skrajšano verzijo poti, ki je nanesla nekje 36km in 800m višinske razlike. Vsekakor občudujem vsakega, ki se je podal prehoditi celotno pot. Mi letos še nimamo prave pohodniške kondicije, zato bi nam bila trenutno celotna pot prenaporna.
Začetek pohoda
Za nas, ki smo se prijavili na krajšo verzijo poti, se je pohod začel ob 7 uri zjutraj ob Rudniškem jezeru v Kočevju. Sama organizacija pohoda je bila izredno dobra. Vsak pohodnik je dobil nekaj uporabnih daril (pohodniške nogavice, majico in bidon za vodo), na koncu pohoda pa si se lahko okrepčal tudi z odlično malico.
Polni energije smo se odpravili na pot takoj ob 7. uri zjutraj, ko so nas spustili na start. Psa sta bila zagnana kot vedno in vleka se je začela. Vleka jima je ena najljubših rekreacij, zato se na pohode vedno odpravimo opremljeni z vlečno oprsnico, raztegljivim povodcem in canicross pasom.
Medveda sicer nismo srečali, nam je pa začetek poti v gozdu prekrižala preplašena srna, ki je z vso hitrostjo pridrvela mimo nas. Še sreča, da ji je uspelo zgrešiti vse pohodnike.
Pravljičen kočevski pragozd
Velik del poti je potekal skozi čudovit Kočevski pragozd. Imel si občutek, kot da si v pravljici. Z mahom obdane skale in drevesa ter čudovite zelene barve povsod okoli nas. Edino kar je kvarilo vzdušje je bila gužva.
Mi smo navajeni izbirati pohode, kjer redko koga srečaš. Imamo radi mir in tišino, zato je bil kar šok videti toliko ljudi na kupu. Krajšega pohoda se je namreč udeležilo skoraj 1400 ljudi. A smo tudi gužvo preživeli, tekom pohoda smo se vsi malo porazgubili tako, da je bilo znosno. Je pa presenetljivo, da nismo srečali prav veliko psov, definitivno smo pričakovali, da jih bo več.
Medvedova šapa na vsakem koraku
Pot je bila izredno dobro označena, medvedova šapa nas je spremljala cel čas. Prvi hiter postanek smo imeli po prehojenih 16 km na prvi kontrolni točki. Ustavili smo se ravno toliko, da smo si privoščili odmor za vodo in WC (tudi za to je bilo poskrbljeno s strani organizatorja) in že sta nas psa odvlekla naprej.
Nekje po 22 km je Nora počasi začela malce izgubljati zagon, najbolj se je poznalo pri vleki v klanec. Vseeno sva uspešno prišli do naslednje kontrolne točke pri 26km, kjer smo si vzeli malce daljši odmor. Prvič sem s sabo na pot vzela energijsko tablico za pse, ki se je izkazala, kot zelo dobra odločitev. Mi je žal, da ji je nisem dala že takoj na prvem postanku. Lekcija za naslednjič.
Lakse Kronch Pemmikan energijska tablica
Lakse Kronch Pemmikan energijska tablica vsebuje maščobe, beljakovine in glukozo, ki psu zagotavlja takojšen vir energije. Vsebuje kar 6000 kalorij na kilogram. Razvita je bila prav za potrebe vlečnih psov na Grenlandiji. Psa sta jo z užitkom pohrustala, mi pa smo si privoščili sendviče, ki smo jih imeli s sabo. Po krajšem oddihu smo pot nadaljevali proti cilju, čakalo nas je še zadnjih 10km. Nora je vidno dobila nov val energije, zato zadnji del poti zanjo ni bil nikakršen problem. Se je pa poznalo meni, saj se je začela kazati utrujenost nekje po 30km.
Zadnji kilometri zame sicer niso bili najbolj prijetni, a je nekako šlo še do konca. Ko vidiš psa kako po vseh teh kilometrih vleke še kar vztraja, daje s tem tudi tebi zagon. Na srečo nam je bilo vreme zelo naklonjeno in smo imeli kljub napovedanemu dežju skoraj celo pot sonce.
Prihod v cilj
Na cilj smo prispeli nekaj čez tretjo popoldan, celotna pot nam je tako vzela malo manj kot 8 ur in pol. Na cilju smo dobili še zadnjo štampiljko, katere smo zbirali celo pot, in s tem se je naš pohod uspešno zaključil.
Pohod nam bo ostal v lepem spominu, vsekakor se ga bomo še kdaj udeležili. Prav tako ga priporočam tudi lastnikom psov. Pohod ni tehnično zahteven, velik del poteka v senci v gozdu, tudi organizatorji so psom prijazni. Zahteva pa nekaj kondicije tako za lastnika, kot tudi psa.
Regeneracija po pohodu
Nora je s pohoda prišla brez posledic, doma sem ji za hitrejšo regeneracijo oblekla Back on Track mrežast plašček, ter naredila terapijo s Pantoya magnetnim stimulatorjem. Naslednji dan je bila kot prerojena.
Jaz pa… No, vsekakor sem imela malo več posledic kot Nora, a se je dalo preživeti. Si pa nisem mislila, da bo na koncu moj gleženj skoraj edina stvar, ki me ne bo bolela naslednji dan, hehe.
Za vse pogumne, ki bi se radi udeležili pohoda, več informacij najedete na spletni strani https://pomedvedovihstopinjah.si/