Pohod po Krpanovi poti

Zgodnja pomlad je odličen čas za daljše pohode in na velikonočni ponedeljek je bilo vreme ravno pravo za odkrivanje novih poti.

Parkiramo v vasi Volčje tik za cerkvico  Sv. Volbenka, dobrih 100m nad Bloškim (Volčjim) jezerom. Malo pred enajsto okoli jezera še vladata spokojen mir in tišina. Tik za jezerom pa se začne naš današnji izziv – 19km dolga Krpanova pot.

Pot je izredno lepo označena s Krpanovim škornjem in ji ni težko slediti. V vasi Sv. Duh pot prečka kmetijsko dvorišče, kjer nam pohod skoraj pokvarita dva spuščena psa. Sicer razumem, da je to nekomu domače dvorišče, a vseeno srečanje s takimi psi ni nujno najbolj prijetno, ko vstopiš na njihovo dvorišče. A od tu dalje je pohod prava milina.
Kolovozi in gozdne poti, ki se vsake toliko dotaknejo vasi in zaselkov. Prostor, kjer si spočiješ oči in možgane, saj Bloška planota in Krpanova pot z naravo in razgledi ne razočara.

V vasi Ravnik stoji zanimiv vaški vodnjak B´Č, katerega ime izhaja najverjetneje iz besede Beč (Sod). Zgrajen je bil že leta 1891 in ga je dal postaviti grof Auersperg Turjaški. V vodnjaku so vaščani zajemali pitno vodo iz lesenega korita (danes je korito betonsko), ki je služilo tudi za napajanje živine, v potoku pa so vaščani prali perilo. Izvir ne presahne niti v največji suši, posebnost vodnjaka pa je neprestano pojavljanje zračnih mehurčkov.

Iz vasi Ravnik se mimo pašnikov s konji in govedom povzpnemo preko Gradišče do vasi Zavrh, kjer na vrhu hribčka zagledava simpatično klopico in se odločiva za krajši postanek in malico. Iz razgledišča nama pogled seže vse do Triglava in domačih hribov, kljub temu da so odaljeni vsaj 50km zračne razdalje. V Zavrhu stoji tudi skulptura debelega pitanega vola, ki ima na Blokah prav posebno mesto v zgodovinski kulturni dediščini. Bloški kmetje naj bi z dobro krmo poskrbeli za močne, debele in dobro pitane vole, ki so jih nato prodali na sejmih v Trstu in Ljubljani in so veljali za izjemno dobre rejce goveda.

Od Zavrha še krajši vzpon do cerkvice Sv. Urha, kjer je na mestu cerkve nekoč stal grad Nadlišek, ki je služil kmetom za zavetje v času turških vpadov. O starosti pričata dva zvonova, ki sodita med najstarejše – en nosi letnico 1355. V neposredni bližini pa je bilo tudi domovanje Martina Krpana, ki je bil po ljudskem izločilu čuvaj Pajkovske graščine in mežnar cerkve Sv. Urha.
Počasi se zaveva, da sva komaj na dobri polovici poti in naju do izhodišča čaka še kar nekaj hoje. Še en vzpon do cerkve Sv. Trojice, nama nič ne diši, a je vseeno pot zelo prijetna. Pri Sv. Trojici se malo igubiva, saj se nama zdi, da puščica kaže desno, a dejansko kaže da pri cerkvi obrneš in se vrneš 100m nazaj po isti poti, preden zaviješ desno v gozd. Tu izgubiva kar nekaj minut in energije, v pretirano pomoč pa nama ni niti to, da na tem mestu ni popolnoma nobenega signala. S pomočjo prijaznih domačinov le najdeva pravo pot in nadaljujeva skozi ozke gozdne poti, a se kmalu s prihodom na travnik in bloške ravnice odpre krasen pogled in ves trud je poplačan.

Psa se z veseljem ohladita in napojita v Bloščici, preden zagrizemo v še zadnji kos poti. Že ko se vračava proti avtu, razmišljava kako bova  ob zaključku še posedela ob jezeru in si privoščila hladno pijačo, a naju kmalu strezni realnost. Ob povratku do avtomobila, kjer sva pozno dopoldan parkirala sama, je parkirana vrsta avtomobilov, ob jerezu pa je čisti kaos. Tako rahlo razočarana, ko se najinih 5 ur pohoda v miru in tišini, zaključi v kaosu turistične točke, odpeljeva proti domu in si hladno pijačo privoščiva po poti. Hja, pa drugič.

Sama pot ima nekaj vzponov in spusta, primerna je za vse odrasle pse v dobri kondiciji, ki zmorejo dolžino poti. Kljub temu da del poti poteka po gozdu, je velik del poti izpostavljen soncu, in zna biti pot ob toplejših mesecih kar naporna. Je pa na poti veliko potokov, kjer se pes lahko ohladi in osveži, kar je vsekakor dodaten plus. Na travnikih in v gozdovih so klopi že aktivni, tako da ne pozabi na odlično zaščito.